Prav res so uporabni, ti stekleni kozarci z navojem.
Pa ne le po osnovnem namenu za pripravo ozimnice, vanje lahko marsikaj shranimo, jih spremenimo v vazo, pivski vrček, kalilnik, svetilko, svečnik, darilno embalažo ali v zasebno semensko banko.

Morajo pa biti čisti, jasno. Ne razumem primerkov, ki so pomiti le znotraj, zunaj pa visijo odpadajoče zaplate papirja, ki jih je sicer z vsakim pomivanjem vedno manj, a vseeno … Nisem izbirčna, a tako zapakiranih shrankov (pa naj bodo še tako slastni) se običajno že na daleč izogibam: spomnim se namreč na neko obmorsko kampiranje pri znancih, ki so krožnike strogo pomivali samo na “uporabni” strani, spodaj pa … (Smo že jedli, hvala.)

Zadeva ne vzame veliko časa, bistvo je v organizaciji in pripravi dela. Skoraj vse nalepke brez truda odpadejo tako, da kozarce čez noč namakaš v navadni vodi. Brez detergenta, ni potrebe. Sem in tja se najde ostanek lepila, ki ga je treba le malce podrgniti, srečaš pa tudi vzorce, ki zalepljeni preživijo celó poplavo. To se rado zgodi pri tistih najlepših kozarčkih, tako da dobro pretehtaš, ali se splača vlagati trud in čas ali bi šel z njim v reciklažo. 

Brez panike – na spletu se najde video rešitev za vse in tudi za odstranjevanje lepila je bila; zmešaš sodo bikarbono pa olje, namažeš, vmes lahko opereš perilo ali kaj podobnega, in ta namaz naj bi ostanke lepila zadovoljivo zmehčal, da jih le še obrišeš.
Pa kaj še. Vzameš strgalo za steklokeramiko (nobena znanost – britvica z držalom po domače) in postrgaš ta hudo, ta drobno pomiješ po ustaljenem postopku ročnega pomivanja posode. Fino je, če je vse skupaj prej namočeno. Hitro in zanesljivo.

Za odstranjevanje ima še en preprost nasvet Mojca (deluje pri marsikateri “trdovratni” nalepki): “nalepko/lepilo je treba našpricati z WD 40, malo počakati in jo s papirnato brisačko enostavno obrisati”.

Higienski minimum je del Zelemenjavnega bontona in menjalne etikete. Naj bo slastno že na daleč in dovolj prostora za doma izrisane in na roko izpisane nalepke!