Kaj je pri zimi boljšega kot to, da je je vsakič enkrat konec. In jaz navijam, naj je bo rajši prej ko slej. Vsakič. Letos pa še posebej.

Ker je letos prvič, da ob koncu sezone ne razdiram vrta in se ob začetku nove selim na novega. Ugotavljam, da sem bila doslej samo sezonska turistka, pa čeprav težkokategornica z vsem tem štihanjem v živo skalo, vsakič znova. Da ti čebulice zacvetijo, še preden vzklije nova generacija plevela, je za znoret fino, opažam. Križ in delodajalec pa tudi vriskata, da sem štiharco upokojila in bom zganjala samo še priložnostni šminkeraj ob gredah.

In letos se mi prvič dogaja, da je tudi zima ena od vrtnarskih sezon, ne pa remont. Motovilec je sicer prava kalvarija čistit, ko ti v želodcu kruli. Z radičem imam pa problem, ker se mi zdi prelep za porezat. Ohrovtov vseh barv in oblik se, prisežem, ne bom naveličala do smrti, najslastnejši mi je s psihopatsko dozo česna in čilija na pašti.

Trajnice so se po čudežu obdržale vse in okus svežih zelišč v tem času se mi zdi dekadenca višjega reda. Da o razkošju v obliki tople grede, v katero sem ravnokar stresla vrečko redkvic in berivke, niti ne govorim. Jože, požen, mi smo prpravlen!