Nič me bolj ne spominja na otroštvo kot kislice. Ko smo se brezskrbno klatili po travnikih in tekmovali, kdo si upa preskočiti potok, v katerem so bile pijavke, in delali plane, kam se bomo skrili, če se nad nas zapodi besen kmet, ker mu teptamo travo, smo imeli instant recept za odganjanje žeje. Kislice. Če si bil car, se nisi skremžil, ko si jo pregriznil. Meni ni nikoli uspelo.

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje med preskakovanjem potoka videla pijavke ali sredi travnika našla kislico, ki bi jo brez paranoidnih misli o pesticidih, izpušnih plinih, pasjih urinskih koktajlih in še čem, veselo zbasala v usta. Zato mi je zaigralo srce, ko sem med zimskim Erasmus+ obiskom v Parizu na policah našla vrečko s semeni kislice. No, najbrž so ji za 3,5 EUR nadeli kakšno bolj prestižno ime a la De Belleville, ampak kislica je kislica je kislica. Lepo so pognale in zdaj se mi že med zalivanjem cedijo sline!

Kot da bi se zmenili, tole o kislicah ravno te dni v Guardianu piše Alys Fowler, moja najvrtnarka. Preostala semena bom privlekla na Zelemenjavo v Savcu, če bi kdo probal.