Na prvi Učilnici se je razpravljalo tudi o zalivanju. Prikapljali smo do olle, starodavnega vodnega rezervoarja. Ta namakalni sistem v obliki glinene buče s kratkim, debelim vratom in okroglim trebuščkom do vratu vkoplješ v zemljo in napolniš z vodo. Voda počasi pronica skozi porozne stene, rastline ob njej pa srkajo kot za šankom. Odprtino pokriješ. Tako voda ne izhlapeva, žejnim žužkom pa so prihranjene postranske žrtve.

Sistem je varčen, a le z vodo. Ker nakup večjih količin teh posod ni zanemarljiv strošek, sem pobrskala, kaj vse je že bilo izumljeno na to temo. Takoj sem se zapičila v izvedbo z zlepljenimi glinenimi lončki, le silikon me je zelo zmotil, ker ga ne bi rada dobila nikamor, še najmanj pa v usta. Tako sem v roke vzela čebelji vosek in na drenažno odprtino pritrdila “kamen”, o katerem sem pisala tukaj. Pričakovala sem, da bom potrebovala plinski gorilnik, pa se je izkazalo, da se je vosek pod plamenom kar vpijal v keramiko. Zadostovalo je, da sem z gorilnikom ogrela lonec, vosek pa se je dovolj zmehčal kar v dlaneh. Dno sem res dobro zadelala z vseh strani, pri stiku obeh lončkov pa sem bila očitno bolj površna in je ponekod voda kapljala tudi s strani. Nič narobe, le večkrat bom morala dolivati vodo, če stika ne bom dodatno zadelala.

Ker je čebelji vosek organska snov, bi zelo verjetno zdržal le eno sezono, torej bi morala vsako leto znova vsaj popravljati ali dodajati. To pa ni praktično, zato bom ob prvi priložnosti odšla v gozd do jokajočih iglavcev in preskusila, kako se kot lepilo obnese sveža drevesna smola. Bom poročala, kako se bo izteklo.