Zapeljana sem bila v čisto zaresno veleštacuno. /Redkost./ Še pred zajtrkom. /Brezprecedenčnost./ Po 40 litrov zemlje za sejanje in 200 za balkonjenje. Nazaj grede sem po stopnicah nosila samo nasmeh in po eno globoko filozofsko misel za vsak štuk: 1) ali sanjam, 2) ali haluciniram, 3) zakaj bi sploh bilo važno razlikovati med enim in drugim, ker je vse skupaj en sam hud luksuz, redkejši od pravilno postavljenih vejic v sobotnem časopisju.

Naj mi bogovi sejalnih koledarjev odpustijo, ampak jaz sem kar po kampanjsko vse od a do ž raztrosila po raznorazni embalaži, nemarno nagrabljeni z Mercatorjevih polic med nakupovanjem “ekoloških” in “lokalnih” in kaj vem kakšnih še zablod. Ampak tako to je, ko so projektni in sejalni koledarji preveč poravnani. Ker mi prej na tešče ni potegnilo, da mi je čez zimo crknila razpršilka in bi bilo v komercialni meki fino nabavit novo, sem po esoesovsko poimprovizirala z naluknjano flaško, v kateri je ravnokar zmanjkalo kerfirja. Svoje poslanstvo je odlično opravila, poimenovali smo jo Špukica.

Sejanje je trajalo eno uro, sesanje tri. /Nasmeh za tačas izgine, globoke filozofske se preusmerijo na ali-je-vse-skupaj-sploh-vredno-tega-trpljenja-in-kaj-je-smisel-življenja./

Nagradila sem se s sprehodom do vrta, kjer se je od prejšnjega obiska čisto zamenjala barvna paleta. Nabrala sem kosilo in nestrukturirano zavlačevala. Malo sem bila užaljena, da prejšnji teden posejana redkvica in berivka v topli gredi nista kazali prav nobenega interesa do življenja. Pupa mi je rekla, naj se ne šobim preveč in naj že vržem tisto palco, pa bom vidla voljo do življenja.