Letos se grem vrtičkanje na dah. Saj poznate. Pridem vsake kvatre enkrat, pošarim, kar mi znese, in že šibam nazaj za delovno mizo. Seveda imam kolosalno slabo vest, da nisem bolj pri stvari, ampak me hkrati impresionira, kako se tudi tako da. Očitajoč in zamerljiv moj vrt res ni in to me pomirja. Tokrat je šel v zemljo grah oz. ene sto sort graha, sami neki posebneži, ki mi jih je napakirala Polona. Grah je pri nas doma bolj čaščen kot safirji. Pri Polonihih me pa še posebej navdušuje “ne potrebuje opore” detajl na vrečki, ker se zelo lepo poda z letošnjim vrtnim leitmotivom.

Narcise sem jeseni snela mimogrede v Leidnu. (Pravzaprav je bilo mimovoze, ker mi tudi s kolesa ni bilo treba stopit med nakupom. V škatlico vržeš denar, vzameš vrečko čebulic in odpedališ dalje.) Ker ob vrnitvi v Ljubljano ni bila nobena greda pripravljena zanje, vremenar pa je napovedoval minus, sem jih zatlačila kar v velik emajliran lonec s sukulentami, ki so nam ga ob otvoritvi vrta podarili Knofovci.  In zdaj so to najbolj mini narcise, kar sem jih kdaj videla, manjše od žafranov.

Aja, pa redkvice so vzklile.