Zelo rada imam vrtnarjenje in navdušena sem nad novostmi, ki mi jih predlagajo moje hčere, kot so visoke grede, vrt brez prekopavanja, lastna vzgoja sadik. Vsa ta umetnost in vse moje znanje pa ne more ostati samo pri meni, zato sem se ga odločila prenesti še na vnuka, ki je to pomlad dopolnil tri leta.

Uredila sva visoko gredico, njegovi velikosti primerno. Sam jo je napolnil z vsem, kar tja sodi: vejami, slamo, listjem, zemljo. Z veseljem je ves potreben material sam pripeljal do gredice s svojo malo samokolnico. Prekopavanje mu je bilo v poseben užitek! Pri sejanju je bil zelo previden in natančen. Posejal je grah, fižol, korenček, posadil pa papriko, paradižnik in rdečo peso. Vse je lepo zalival in vrt pogosto hodil občudovat. Velika nadloga so bili polži in nanje se je posebej jezil. Rekel je, da jim bo naredil prometni znak: polži stop.

Grah je lepo obrodil in bilo ga je za veliko zelenjavno juho. Solato so redno obiskovali polži in ni uspela zrasti. Paradižnik pa se še vedno neutrudno bori proti grdim napadalcem. Zdaj je na vrsti pesa, tam, kjer je rasel grah in fižol, pa je posejal špinačo, ker jo obožuje.

Najtežje je čakanje, da zelenjava zraste. Joj, kako dolgo ne pokuka iz zemlje, je nazadnje potožil, ko je obiskal svoj vrtiček. Moram pripomniti, da je bilo to naslednji dan po sejanju.

Čakamo, občudujemo, se veselimo vsega na novo zraslega in na koncu še posladkamo!

Ljuba Fišer