Zalivanje vrta v bloku ali Darjin kolut sreče (kot pravi Uultimata)

Če imaš na balkonu en lonček z baziliko, je zalivanje prijetna popestritev jutranje kave. Če imaš 8 korit in 10 loncev ter na vsakem oknu še po 4 korita, pa se popestritev kave konkretno zažre še v fitnes termin in čitalniške urice.

Zato sem zimo izkoristila za načrtovanje novega zalivalnega režima. Avtomatski zalivalni sistem, ki bi bil še posebej dobrodošel med službenimi potmi in dopusti, bi zahteval štemanje celega stanovanja, zato je odpadel še pred sestankom stanovanjskega sveta. Uspelo pa mi je izpogajati namestitev dodatne pipe v kopalnici, ki bo za pralnim strojem praktično neopazna, in nakup zalivalne cevi na kolutu. Tako mi ne bo več treba vsako jutro nositi 5-litrske kante po štirikrat v vsako sobo in po desetkrat na balkon. Če bo pri zvijanju cevi slučajno kaka kaplja vode šla tudi po tleh, ne bo nobene panike, ker je kopalnica tega vajena. Kolut pa je ravno prav šlank, da paše med wc školjko in umivalnik, kjer se je doslej nabiral le prah, tako da tudi izven sezone ne bo čisto nič napoti.

Vem, vsi vrtnarji in ekologi bodo na tej točki zastrigli z ušesi, češ da je zalivati treba z deževnico ali postano vodo, ker je to prijaznejše do okolja in do rastlin. A do žleba se z balkona tudi pri najboljši naravovarstveni volji ne morem stegniti, da bi nanj pritrdila sod za zbiranje deževnice, sveža voda pa rastlinam tudi nič slabega ne bo naredila, ker uporabljam samozalivalna korita in torej ne zalivam direkt rastlin, temveč z njo napolnim rezervoar, v katerem voda odleži in se ogreje na zunanjo temperaturo, še preden spleza do korenin.

Sistem sem sinoči prvič uspešno preizkusila na zaskvotani podstrehi, kjer prezimujejo trajnice in že rastejo solatke, česni in čebule, zalivanje pa je bilo doslej neskončno zoprno, da ne rečem smrtno nevarno, ker sem morala s težko kanglo v eni roki z drugo plezati po dimnikarski lestvi in z glavo odpirati težko loputo (če kdo išče kaskaderja, sem na voljo). Zdaj je zalivanje mala malca: odpreš pipo, potegneš šlauh, pritisneš na sprožilec na pištoli in fušaš kako veselo pesmico. Zalivanje je končano, še preden ti zmanjka besedila.

15-metrska cev na kolutu je stala približno 70 EUR, pištola, pipa, razni distančniki, dihtunge, matice in kar je še tega, česar moji neinštalaterski možgani niso niti registrirali, pa še približno 20 EUR. Seveda bi šlo ceneje, a sem zaradi stiske s prostorom iskala najbolj suhceno, ne najcenejšo rešitev. Za spretno montažo in dobro voljo sta poskrbela Tomaž in Savo, za kar sem jima dolžna vsaj kako zahvalno večerjo!